JUTRI JE PRVI DAN SPREMEMB

Na nek način trema, strah pred neznanim, po drugi strani pa neverjetno veselje, ker sem se odločil stopiti na to pot. Medtem, ko to pišem poslušam ptičje petje, ki ga prevečkrat zmoti glasno rjovenje avtomobilskega motorja, ki odbrzi mimo, po sicer še kar mirni mestni ulici. A ni nekaj najlepšega, ko zjutraj zgodaj vstaneš in greš na sprehod? In doživiš naravo v v sej svoji lepoti tudi v mestu? Preden se le-to prebudi in uniči te čudovite zvoke narave.

Jutri torej začnem. Pravzaprav začneva saj bo projekt, hočeš - nočeš potegnil vase tudi ženo Lenjo. Na srečo je tudi ona z veseljem sprejela izziv. Izziv naučiti se nekaj novega in na tem planetu pustiti čimmanjšo škodo.

Kako brez razmišljanja in čisto naravno je, da sedemo v avto in se odpeljemo v trgovino, ki je 500 metrov daleč. Kako čisto normalno nam je, da posušimo perilo v sušilcu, pustimo klimo prižgano, ko čez vikend ni nikogar doma, smeti pa mečemo vse povprek namesto, da bi ločevali? A je res tako presneto težko malce pomisliti kaj s tem počnemo našemu planetu?

V naslednjem letu bom poskušal ugotoviti koliko reči lahko spremenimo. Kako lahko spremenimo sami sebe in s tem ostanemo “normalni”. Katere so stvari, ki se jih lahko na novo naučimo in jih ne bomo pretirano pogrešali. Katerim rečem se lahko odrečemo in jim preprosto rečemo ne in katere so tiste brez katerih preprosto ne moremo.

KJE SEM DANES?

Ko sem v zadnjih dneh razmišljal o izhodiščih sem pravzaprav ugotovil, da je najina “družina” (Lenčka, leto in pol stara Labradorka Doderi in 6 let stara muca Kira in moja pojava) že na pravi poti do cilja:

  • vode v plastenkah ne kupujeva, pijeva filtrirano iz pipe (s tem mislim na ogromne količine plastike, ki jo nekateri, ki pijejo flaširano vodo v plastenkah in razne sokove, odvržejo vsakodnevno)
  • pred približno pol leta, po ogledu filma Neprijetna resnica sem zamenjal skoraj vse žarnice za varčne (poudarek na skoraj :)
  • nekajkrat sva se že trudila ločevati odpadke pa vedno znova zmaga lenoba
  • TV sprejemnik sva pred več kot pol leta vrgla iz stanovanja

Seveda s tem še nisva naredila ničesar, želja pa je bila vedno. Zdaj je čas za akcijo!

KAKO OD JUTRI NAPREJ?

Vsak dan bom zapisoval izkušnje in dogajanje ter težave s katerimi se bom soočal pri spremembi načina življenja. Zdaj je že jasno, da bom jutri peljal obe kolesi na servis, da bom hodil v službo vsak dan peš, da se bom k mami po kruh (ki ga peče iz polnozrnate moke že kar nekaj časa, njam) odpravil s kolesom ali peš (cca. 3 km v eno smer) in ne z avtomobilom, da bova odslej kupovala hrano z izvorom le do 100 kilometrov ipd. V vsakem koraku želim zmanjšati svoj vpliv na okolje.

Določenim stvarem se sicer najbrž ne bom mogel upreti. Seveda pa človek za spremembo potrebuje nek čas. In leto dni se mi zdi zelo primerno za spremembo. Torej od jutri naprej več sodelovanja z naravo, manj avtomobila, smeti in transportnih stroškov za hrano ipd.

Obenem priznam, da me je tema do danes zanimala, odslej pa bom primoran več raziskovati in se pogovarjati na to temo. In upam, da bom koga izmed vas, ki to berete vzpodbudil k podobnemu poskusu sprememb pri sebi.

Veliko lahko naredimo že z majhnimi koraki. Skupaj!

SPREMEMBA V DVEH FAZAH

En način spremembe vpliva na okolje se bo dogajal konstantno skozi vse leto, ko bom skušal najti načine za zmanjševanje negativnega vpliva oz. koristnejše uporabe energije.

Druga faza pa bo bolj radikalna. Vsak mesec bova namreč 7 dni (torej kar četrtino meseca) brez ene civilizirane stvari, ki smo je navajeni uporabljati vsak dan. Od vsakega prvega do vključno sedmega dne v mesecu bova torej brez, npr. uporabe avtomobila, drugič brez interneta, tretjič brez razsvetljave, četrti mesec brez hladilnika, peti mesec brez računalnika (izven službenega časa). Po prve pol leta bova šla še dlje. En teden brez elektrike? Prav zabavno bo :) In verjamem, da bova znala zaživeti drugače. Celo bolj kakovostno. Na kakšne težave bova naletela pa boste lahko prebrali tukaj. Od jutri naprej!